Kakovost in način življenja starejših sta odvisna od države v kateri živijo starostniki. Za Evropo velja, da je se s starajočim prebivalstvom dobro sooča, najbolje pa gre skandinavskim državam. Za Švedsko je značilna močno povezana lokalna skupnost, ki daje veliko poudarka na podporo in oskrbo starejših. Kar devet od desetih starejših meni, da se lahko zanese na podporo družine in prijateljev. Skupnost si prizadeva, da starostniki ostanejo čim dalj časa doma, omogočena pa jim je tudi dostava obrokov na dom.
Kitajska je država z najhitreje starajočo populacijo na svetu. Do leta 2050 naj bi starejši od 60 let predstavljali več kot 40% prebivalstva. Tradicionalno so starejši živeli skupaj s svojimi otroki in vnuki, danes pa to velja za manj kot polovico starejših. Še vedno pa se ohranja velika mera spoštovanja starejših. Študenti pogosto pomagajo starejšim, ki živijo sami v velikih stanovanjih, v zameno za denar, ki ga potrebujejo za plačilo dragih najemnin.
Gana je po strukturi zelo mlada država, saj je le 7% populacije starejših od 60 let. Družina predstavlja temelj ganske družbe. Večina starejših živi skupaj s svojimi otroki in vnuki, vendar se počasi ta tradicija spreminja, podobno kot na Kitajskem. Težavo predstavlja pomanjkanje pokojninskega sistema v državi. Zato je za ženske značilno, da opravljajo dela za skupnost in gospodinjska dela tudi v poznih letih, moški pa po večini gojijo ribolov, kmetijstvo, itd. tudi pozno v starost.
Latinska Amerika se sooča s hitrimi demografskimi spremembami. V Peruju je trenutno le ena petina prebivalstva starejših od 60 let, število pa se bo do leta 2050 podvojilo. Podobno kot Kitajska in Gana je tudi za Peru značilno sobivanje več generacij. V skupnih gospodinjstvih živi ¾ starejših. Problemi s katerimi se starejši soočajo je nedostopnost zdravstvene oskrbe in zdravstvenega zavarovanja. Slika je najslabša v ruralnih območjih Peruja. Slabo je poskrbljeno tudi glede pokojnin, katere prejema le polovica starejših, posledično so odvisni od podpore svoje družine.
Viri: