Danes, ko nas obkroža množica tiskovin, časopisov, knjig, računalniških zapisov, tiskanih medijev, nam ne pride več na misel, da bi se vprašali, od kod so prišle črke. Kakšna je njihova zgodovina, kje in kakšni so bili prvi začetki pisav.
Prve pisave so bile slikovne, črk narodi še niso poznali. Besede ali stvari so bile predstavljene s slikami, ki so bile vtisnjene, vrezane ali naslikane na nek osnovni material, največkrat na kamen ali glino. Najbolj so nam poznani egipčanski hieroglifi z zelo lepimi pojmovnimi znamenji. Ohranjeni so največkrat na stenah svetišč in grobnic. Egipčani so razvili tudi posebno ljudsko pisavo, neke vrste abecedni sistem v načinu rokopisa. Druga zelo znana pisava so bili sumerski rokopisi, ki so nastali tako, da so z ošiljenimi konicami trsa vtiskovali zapletene simbole v svežo glino.
Velike črke, kot jih poznamo danes, so razvili stari Grki iz egipčanskega črkovnega sistema. Te črke so se razvile v 1. stoletju, klesali so jih v kamen. Manjše črke so uporabljali za zapiske in pošto.
Kasneje, ko so že poznali druge materiale, predvsem papirus, trs in pozneje pergament, so za zapisovanje uporabljali ptičja peresa. S tem so nastali pogoji za nastanek knjig in drugih dokumentov. Pretežno so bila to nabožna besedila, prvi pisarji so s pomočjo različnih debelin in materialov pisal že razvili različne kaligrafske sloge.
Tudi danes poznane pisave so na primer unciala, ki se je v veliki meri uporabljala v obdobju od 5. do 8. stoletja našega štetja. Od 12. do 15. stoletja je bila zelo znana pisava gotica. Seveda pa so imele te osnovne oblike tudi vrsto različnih slogov: zaobljene, oglate, poudarjene itd. Pomembna prelomnica je bila iznajdba tiska v 15. stoletju, ki je prinesel drugačen pomen kaligrafije. Pisarji so nehali prepisovati knjige in so se posvetili pisanju dokumentov, ob tem pa so začeli ustvarjati nove vrste pisav. Osnovo so imeli v tudi danes znani italiki. Pisarji so postali mojstri za lepopis.
V 18. stoletju se je pojavila pisava copperplate, ki se je razvila iz tiskarske pisave, primerna pa je bila tudi za bakrorez. Uporablja se posebno mehko, prožno pero, s katerim lahko pišemo tanjše in debelejše črte. Črke so bile zelo lepo oblikovane, dodani so bili tudi okraski. Poleg evropskih so zelo znani tudi kitajski in japonski kaligrafi. Njihova posebnost je v uporabi mehkejših pisal, predvsem čopičev. Pisava je hkrati s sliko že prava umetnina. Zelo lepi so tudi arabski rokopisi z njihovimi raztegnjenimi pismenkami.
V 19. stoletju je ob hitrem razvoju tiska postalo mojstrstvo pisarjev za vsakodnevno življenje nepotrebno. Ponovno odkritje teh veščin so znova odkrili nekateri moderni kaligrafi in jih oživili.
Moderna kaligrafija je danes postala prava umetnost z zelo razširjeno ponudbo materialov, na katere se ustvarja, in z bogatim izborom različnih pisal. Izdelek je še posebej lep, če ga je izdelal nekdo, ki ima v sebi tudi smisel za estetiko oziroma umetniško žilico.
Dobre strani pisanja z roko
Pisanje z roko se v današnji moderni dobi vedno bolj opušča. Vzrok je vedno večja uporaba elektronskih pomagal, npr. računalnikov, tablic. Posledica tega je tudi to, da so v nekaterih državah začeli v šolah opuščati učenje pisanih črk. Razvoj digitalne dobe naj bi „povozil“ znanje pisanja črk. Vendar so se že oglasili strokovnjaki, ki zagotavljajo, da je „pisava vsakega človeka izvirna, neponovljiva in je odraz njegove podzavesti. Pisanje z roko zagotavlja boljši spomin, dolgotrajnejšo pozornost in tudi kompleksnejše delovanje možganov. Odraža tudi določene osebnostne lastnosti.“
Tudi pri nas vedno manj pišemo z roko, tako otroci kot starejši. Strokovnjaki so z nevroznanstvenimi raziskavami odkrili, da pri pisanju z roko delujejo druga možganska omrežja kot pri mehanskem tipkanju. Vpliva tudi na kognitivne procese, ki se odvijajo pri učenju in pomnjenju, ter izboljšuje branje.
Tako kot pri vsaki stvari pa je tudi pri pisanju potrebna vaja. Več kot pišemo, bolj je pisava tekoča, in manj kot pišemo, bolj je roka toga in pisava okorna. Pisanje z roko ni prirojeno, ampak naučeno znanje, je fina motorična spretnost, ki jo razvijamo z vajo pisanja.
Andrej Jurca
Viri: Ann Bowen: Kaligrafija
Članek Katje Božič: Pisanje z roko-veščina, ki jo opuščamo? (intervju z Marijano Jazbec)