Posebnost slovenskega čebelarstva so poslikane panjske končnice, imenovane tudi skočnice, čelnice, čevnice in dovži. Najpogosteje so oblikovane iz mehkega lesa, visoke so do 15 centimetrov in dolge do 25 centimetrov. Pozna jih skoraj vsak Slovenec, saj so del slovenske kulturne dediščine in značilnost slovenskega naroda. Začetki njihove uporabe segajo v 18. stoletje, razcvet pa so doživele v obdobju med letoma 1820 in 1880 ter počasi zamrle v začetku 20. stoletja. Danes pogosteje vidimo le pobarvane panje v različnih barvah.
Sprva so se panjske končnice uporabljale na Gorenjskem in Koroškem. Njihova uporaba se je čez čas razširila tudi v druge slovenske pokrajine. Ustvarjali so jih večinoma pripadniki nižjih (kmečkih) družbenih plasti, ki so bili po večini samouki slikarji. Glavni namen panjskih končnic je bil ločiti panje med seboj, danes pa imajo le še simbolni pomen in so priljubljeno darilo ter turistični spominek v Sloveniji.
Motivi panjskih končnic so zelo pestri. Največkrat so upodobljeni svetniki in prizori iz Svetega pisma, ljudje, dogodki vsakdanjega življenja in dela, eksotični prizori, nenavadni dogodki, vojaški in lovski motivi, živali, itd. Vsaka poslikava pripoveduje svojo zgodbo, ki je pogosto poučna, humorna in včasih celo satirična. Do danes je nastalo preko 50.000 panjskih končnic in preko 600 različnih motivov, ki so odsev časa in dogodkov v katerem so nastali. Zato imajo veliko zgodovinsko in kulturno vrednost.
Viri:
- https://www.etno-muzej.si/sl/panjske-koncnice
- https://siol.net/dom/vrt-in-okolica/panjske-koncnice-najprepoznavnejsa-oblika-likovnega-izrazanja-na-slovenskem-497817
https://www.worldbeeday.org/si/ali-ste-vedeli/182-panjske-koncnice.html