Žajbelj raste v toplih krajih (otoki ob Jadranskem morju), gojimo pa ga lahko tudi na domačem vrtu ali kot lončnico na balkonu. Pripisujejo mu, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Uporabljamo ga tudi zaradi protivnetnih in protimikrobnih lastnosti. Večina pozna žajbelj kot domače zdravilo proti vsem vrstam vnetja žrela. Uporabljamo ga tudi proti vnetju dlesni, razjedah v ustih, za umivanje dlani, podplatov in drugih delov telesa, kjer se močno znojimo ter čiščenje obraza. Deluje kot odlično razkužilo, saj zaustavlja krvavenje in zdravi rane.
Žajbljev čaj spodbuja prebavo, izločanje žolča, zato ga uporabljamo pri prebavnih motnjah, predvsem pri vnetju črevesne ali želodčne sluznice in za zdravljenje diareje. Pomaga proti glavobolu, znižuje raven sladkorja v krvi, zdravi težave v menopavzi in lahko sproži zaostalo menstruacijo. Priporočljiv je zlasti kot preventiva proti prehladu in obolenju dihal. Obenem pa pomaga tudi odganjati mrčes (šopek žajblja lahko damo v omare s perilom) in razkuževati bivalne prostore (v manjši posodi zažgemo nekaj lističev suhega žajblja).
Pogosto pa je uporaba v kulinarične namene, saj je žajbelj vsestranska začimba. Primeren je za popestritev ribjih in mesnih jedeh, enolončnic, juh, omak, itd. Vendar moramo biti pri začinjanju previdni, saj ima izrazit okus.
Zaradi vsebnosti toksičnega tujona ga ne smemo uživati v večjih količinah in daljše časovno obdobje (ne več kot tri tedne). Tujon lahko povzroči slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina in v redkih primerih tudi poškodbe ledvic. Uporaba žajblja je odsvetovana nosečnicam in doječim materam in ljudem z epilepsijo, saj lahko sproži epileptični napad.
Čaj iz žajblja
Žajbljev čaj pripravimo tako, da 2,5 gramov žajblja (1 čajna žlička) prelijemo z decilitrom vrele vode. Tekočino pustimo pokrito 10-15 minut ter jo nato precedimo. Čaj, ki odpravlja vnetja v ustih in grlu večkrat na dan (2-4 krat) grgramo.
Viri: